o pa je le za nami, vikend ki smo ga ta pravi gorski kolesarji čakali vse leto. Svetovni pokal v gorskem kolesarstvu v Mariboru, je bila zame res prava pustolovščina, še posebej če imaš ob sebi na štartni črti (no, v resnici le te, z mojo številko 136 nisem sploh videl) 160 gorskih kolesarjev, ki jih preveva le ena misel: »Kako priti prvi po že ozkem makadamskem vzponu, v singlce čimbolj v ospredju«. Logično je bilo, da bo kaos, ampak tega kar se je dejansko dogajalo, pa res nisem pričakoval. Matej in Tomo sta svoje videnje opisala skozi oči gledalca.Sam pa lahko iz prve roke povem, da je bilo to takšno prerivanje, da sem že po petih minutah dirke bil z močmi na koncu. Ampak to je bil šele začetek.
FILMČEK
Kot se spodobi pa začnemo pri ženskah. Le te nas tudi tokrat niso razočaral. Same dogodke na tej dirki je že v svojem blogu opisala Nina, preostale Blaža, Tanja in Darinka in Ana pa niso razočarale.

Nekoliko je bil na sporedu moški kros. Glavni igralec je bil tokrat Šved Kessiakoff, ki je prepričljivo ugnal prav vse, med njimi tudi letos nepremagljivega Absalona . Slovenci smo bili po pričakovanjih le stranski igralci, ampak vse pa le ni tako črno, gleda na to, da sta bila najvišje uvrščena Slovenca prav oba najmlajša, lani še mladinca Mezgec (85.) ter Homovec (91.). Za ostale so bila pač rezervirana mesta okrog 100. Sam sem bil 114, pa se ne sekiram preveč, saj tokrat pa res nisem dirkal na ne vem kak rezultat, saj to bi bilo le metanje peska v oči, če bi na to sploh pomislil. To je pravzaprav realnost tega športa pri nas, ampak da bo šlo na bolje sta tu sliki Bizija ter Lukca, ob zvezdniku cestnega kolesarstva Simoniju, tokrat baje premierno v svetovnem pokalu na gorskem kolesu. Podrobnejše dogajanje ter rezultati so seveda opisani na spletni strani MTB.si brez katere bi se gorskim kolesarjem v Sloveniji pisalo veliko slabše.

Skratka, kot sem v uverturi že opisal, se je luštno po nenormalnem hitrem štartu šele začelo. Toliko adrenalina, kot sem ga občutil na prvem spustu pa še ne. Pravzaprav še vem ne, kolikokrat sem sploh bil na tleh. Posledice nekako občutim še danes. Ampak nekaj pa se mi bo zagotovo vtisnilo v spomin.. Narediš napako, zgodi se padec in si že skoraj zadnji. Pa v naslednjih minutah dirkanja skušaš popraviti vse skupaj in res daš vse od sebe, dobesedno greš do daske, kot radi pravimo, prehitiš nekaj tekmovalcev, ampak da bi prišel vsaj toliko naprej, da ne bi slišal tistega hudičevega motorista pa mi tokrat ni bilo usojeno.

Morda, kdaj drugič. Realnost dirkanja na svetovnem pokalu pač. Vsekakor pa te žene naprej spodbujanje vseh ljudi, ki jih tokrat res ni bilo malo. Res je fajn dirkat ob taki množici gledalcev, po pravici povedano, prav fino je dirkati če te ves čas nekdo spodbuja in to še celo po imenu. Res prijeten občutek.
Skratka res škoda, tudi za vse nas, da drugo leto ne bo krosa v Mariboru, ampak kaj hočeš. Bomo pa pač uživali ob gledanju mojstrov spusta ter 4X.